Preden se človek odloči, da bo v življenju nekaj postal, se že kot otrok zaljubi v neko dejavnost ali v nek poklic, ki ga želi uresničiti. Vzrok za tako odločitev je v prvi vrsti družina, okolica ali slučaj. Tako si izberemo hobije, poklic, šport, umetnost … Poglavitni dejavnik so starši, prijatelji, znanci, televizija … Pri meni pa je bilo bistveno življenje, posvojitev in okolje, kjer sem živel. Poklic policista me je poklical, ker sem se večinoma kot otrok gibal med uniformiranimi ljudmi in se navduševal nad junaki iz stripov. Kar pa se pisateljevanja tiče, me je k temu poklicalo nesrečno-srečno naključje, ker sem bil posvojen. Ko si kot otrok odtrgan od biološke mame in se znajdeš v tujem svetu, si izgubljen. Potrebuješ nekaj, da se najdeš in to nekaj so bile v mojih časih stripi in mladinske knjige.
V krizi sem v knjigah našel navdih in svoj pravljični svet, ki pa sem si ga predstavljal po svoje. Kar sem bral, bi spremenil tako, da bi bilo po moje. In tako sem začel pisati … Prvi spisi so bili kot slika, kjer začetnik riše skice in je pes podoben prašiču. Ampak začetki so, le vztrajati je treba, narisati skico, imeti sliko pred seboj, jo kopirati in vaditi. Ko dobiš mentorja, pa je lažje. Glava je zgoraj, vmes telo, spodaj noge. In nato vzameš knjigo kratkih zgodb ali celo anekdot in bereš. Kar se prebral na začetku, podobno napišeš v svojo zgodbico. Začetek imaš. Prebereš vmes (telo) in poskušaš nekaj podobnega napisati, nato pride zaključek (noge), ki vse povežejo in se lahko posloviš. Ali takole, da bo bolj jasno. Uvod je vedno – jutro ali dobro jutro, jedro – je dan ali dober dan in zaključek je – noč ali lahko noč. Tako najdeš okvir zgodbe, vsebina pa ju druga zgodba. Kje iskati vsebino? Preprosto! Življenje samo piše zgodbe, le videti jih moramo. Biti moramo dobro opazovalci in kritiki. Kaj se je zgodilo? Kdo ima prav? Kdo je dober in kdo slab? Zakaj se je to zgodilo? Kdo je kriv? Vse to so vprašanja, ki naredijo zgodbo. Lahko začnemo pri ‘krivici’, ki se je zgodila in vpletemo vanje osebe. Osebe nekaj delajo, nekaj počnejo in tudi govorijo. To njihovo dejavnost in govor moramo vnesti v zgodbo. In tako sem napisal prvo zgodbico, črtico o moji mami. Ker sem jo zapustil, je bilo v meni veliko čustev in počasi so začela prevladovati v vseh tekstih, ki sem jih pisal.
Moje prve zgodbice so imele komaj nekaj vrstic. Take sem pisal tam nekje do 10. leta, nato sem prišel do ene in pol strani velikega zvezka, pri 15. letih sem prišel do zgodbic okoli deset strani. V osnovni šoli sem že veljal za šolskega literata in odličnega pisca šolskih spisov. Potem pa se je zgodilo, da sem postal član dramske skupine in sem napisal prvo komedijo do deset strani. V srednji šoli sem spoznal psihologijo in sem leto in pol pisal psihološka razmišljanja o moji posvojitvi in kasneje se začel ubadati s tem, kako so napisani romani. Prebiral sem jih, raziskoval njihovo ogrodje, sestavo, vsebino … Kmalu sem ugotovil, da je roman sestavljen iz množice kratkih zgodb, ki so povezane, kot zgodbe našega življenja, le povezati jih je treba in najti samo še zanimivo in aktualno temo. In tako sem za hobi pisal daljše zgodbice, izmišljene … Zase! Za lastno zabavo, ne obremenjujoče, sproščeno, brez ambicij … In na tem gradil naprej. Ker me je zanimalo, kako kvaliteten sem, sem eno zgodbo ( 5 strani A4 – na pisalni stroj napisano) poslal na takratno Anteno (1977/78) in presenetljivo, objavili so jo in zanjo sem dobil avtorski honorar. (danes okoli 300 €) Neverjetno! A ta potrditev mi je bila dovolj. Želel sem se naučiti pisati romane, dobre romane … (več o tem v nadaljevanju . . .)